Ženska Kompanija Fritule je bila prva ženska klapa v Sloveniji. Ustanovljena je bila marca 2012 v Dekanih pri Kopru. Kompanija pomeni druščina, torej druščina žensk, ki jih združuje veselje do petja dalmatinskih, istrskih in slovenskih pesmi – v Dalmaciji bolj poznana kot Klapa. Beseda “Fritule” pomeni ocvrto sladko testo (nekateri mu rečejo tudi fritulice ), ki so ga povečini kot slaščice delale žene v naših istrskih vaseh.

Kako je prišlo do ustanovitve klape

Po dolgoletnem druženju in petju dalmatinskih pesmi člani klape Vela Luka in Ošjak, tu bi rade izpostavile naše prijatelje Ivana, Tončija, Bricota in Jakova iz Korčule (Vela Luka), je dvema članicama Jasmini in Sabini, prišla ideja, da bi se tudi pri nas ustanovila ženska klapa. Velika zahvala za vso pomoč in angažiranost okrog delovanja klape gre predvsem eni osebi, ki pa ne želi biti omenjena. S svojo angažiranostjo in trudom jih spodbuja in motivira na njihovi poti.
Moto, ki so ga punce prenesle iz Korčule k nam je “MUĆI I KANTAJ”.

 

Klapa danes

Danes klapo sestavlja deset pevk, ki jih povezuje ljubezen do petja. Izvajajo dalmatinske narodne in popularne pesmi brez in tudi z instrumentalno spremljavo. Pele so že na velikih odrih kot so Tivoli, Avditorij, športne dvorane in šotori širom po Sloveniji. Pod okriljem umetniškega vodje maestra Maria Petvarja so svoj glas ponesle tudi izven slovenskih meja. Nastopale so že v sosednji Italiji, Avstriji in na Hrvaškem. Ničkolikokrat pa so razveseljevale tudi na šagrah in raznih osebnih praznovanjih.

Med njihovimi dosežki bi omenili predvsem to, da so kot debitantke sodelovale na Omiškem festivalu, leta 2015 pa na festivalu ženskih klap Omišljanska rozeta. V septembru 2013 so kot gostje klape Kumpanji gostovale na dobrodelnih koncertih na Korčuli. Oder so si delile z nekaterimi legendami klapskega petja kot so klapa Kumpanji, Tomislav Bralić in klapa Intrade, klape Kampanel, Maslina, ter mnogimi priznanimi pevci kot so Krunoslav Kičo Slabinac, Duško Lokin, Goran Karan,Tereza Kesovija, Gibonni in drugi.

Leta 2016 so končno dočakale izdajo prvega CD-ja z naslovom Mólitva.

 

Gospod Janko Sever o Fritulah

Čudoviti otoki Jadranskega morja, romantični pogledi na sončni zahod, veselje  do prijateljevanja, druženje s Korčulanskimi pevci  in velika želja po petju, je bil razlog, da je pri Jasmini in Sabini vzcvetela  ideja, da ta preprosta a globoka čustva otočanske pesmi, lahko prikličejo, bolje rečeno pripojejo, tudi doma. Harmoničnost morskega vala, ki se s svojo melodijo nežno zajeda v skalnato obalo, pesem galeba, ki utrujene ribiče prosi za košček ribe, pogled na jasenske barve vinograda in lepoto oljke, ki jo maestral nežno pozibava v toplem poletnem večeru, so melodije narave. Narave, ki je doma tudi v Istri in kar sama kliče da jo preoblečemo v pesem.

Potrebna je bila samo še harmonična družba, ali kot ji »Istijani« rečemo kompanija prijateljic. Jasmina in Sabina sta dodali še dve veliki žlici soprana, ščepec alta, naribali nekaj intonacije, vse skupaj nežno  premešali s prijetno melodijo, posolile z vztrajnostjo, cvrle v dekanski ponvi, da je lepo zazvenelo in »fritule« so vroče zadišale. Kasneje so kompanje zmesi dodale še dve jajci, da je zmes bolj umirjena in skladna  v zlato-rjavi barvi.

»Ženska kompanija fritule«  so »cvrte«. Naše none so fritule cvrle le za velike praznike, sedaj jih lahko poskušamo večkrat. Trenutno dišijo po Dalmaciji, ko bodo dodale še kakšno merico domačega narečja pa bo morda nekega dne zadišalo tudi po domači Istri.

Dodatek kot obrazložitev in primerjava

Kompanija – latinsko compagnie, compagnio, pomeni družba, tovarišija, druščina, slovar skj –skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi

Komoanjon iz lat. Companio, con panis (kruh), kdor si skupaj služi kruh. Prišel je s svojimi starimi kompanijoni, tovariši prijatelji

Klapa-skupina, druščina, združeni v klapo (slovar Slovenskega knjižnega jezika)

Fritule je sladica, ki je po vsej Sloveniji znana pod imenom miške. Nekoč so jih v Istri pripravljali predvsem na Božič in za Pust.

Na Istrskem polotoku so danes naseljeni pretežno trije narodi, Hrvaški, Slovenski in Italijanski. Tudi zaradi tega je domača govorica sestavljenka slovenščine, italijanščine in hrvaščine z primesjo avstrijskega jezika in nemščine. V temu se kaže v vsej svoji lepoti tudi kultura, prežeta  z vso njeno tradicijo.

Zaradi svoje zgodovine, ki Istri ni prizanašala, saj so jo sekali delili, si jo prilaščali, z njo trgovali, je kulturološko gledano še bolj zanimiva, multikulturna, prepletena z različnimi narodi toda še vedno izvirna pokrajina z bogato kulturološko tradicijo.

Po razpadu Habsburške monarhije je to ozemlje pripadlo kraljevini Italiji. Z vzponom fašizma je bilo tudi petje v slovenskem jeziku, pa tudi petje v narečju prepovedano. V domačem jeziku so peli lahko samo v cerkvi in seveda na skrivaj doma. Najverjetneje so to prevladujoči razlogi, da ni bilo pevskih zborov, pa naj gre tu za oktete, kvartete ali »klape«, torej manjše skupine pevcev. Povojni vplivi politike in velike želje ohranitve Slovenskega jezika, premalo vplivnega Istrskega prebivalstva in njegove kulture v Slovenskem prostoru, je tudi tu prevladovala bolj zborovska pesem, ki pa je bila največkrat zapeta v Slovenskem in ne v materinem jeziku-»Istrsjanskem« narečju. Tudi same vsebine-besedila in izvedbe pesmi so bile bolj iz notranjosti Slovenije. Celo v osnovnošolskem izobraževanju ni bilo prostora za domač-materin jezik, moralo se je pisati in govoriti samo v uradni slovenščini. Šele z osamosvojitvijo Slovenije, predvsem pa z  vstopom v Evropsko skupnost je domač-materin jezik in istrska kultura začela bolj uveljavljati in ceniti.

Tako je Istrska glasba spet dobila domač prizvok, velikokrat preoblečena v modernejšo obliko, igrana s sodobnimi pa tudi tradicionalnimi glasbili in peta v narečnem-materinem jeziku.

Slovensko pevska tradicija je večglasno petje (dvo, tro, štiri, pet ali celo šest glasno). 

Istrsko ljudsko petje je imelo po pripovedovanju domačinov svoje značilnosti v tem, da so se zbirali za petje priložnostno, prijateljsko in po posluhu. Zato imajo nekatere pesmi zapete v drugih krajih tudi drugačno besedilo in celo spremenjeno melodijo, ker so zapeli po spominu. Pesem je začel srednji glas, zgornji je pel terco, spodnji pa bas. Zaradi pomanjkanja priložnosti za petje in tudi zaradi vpliva drugih pevskih in glasbenih zvrsti je danes v mnogočem drugačno.

Dalmatinski otoki so bili v preteklosti slabo dostopni kopenskemu prebivalstvu. In ravno zato se je tu razvijala drugačna kultura, s tem pa  izvirna vokalna glasba »klapskega« petja. Tradicionalno je to večglasno petje, brez glasbene spremljave. Petje »na posluh«, brez pevovodje. Pesem začne najvišji glas, za njim se vključijo še ostali pevci. To je pomembno zato, ker so se prijatelji-klapa zbrali, ker so se radi družili, zato niso iskali glasove ampak prijatelje ki radi pojejo. Zato je bilo to tudi manjše število ljudi od 5-8, ki so včasih bili celi iz iste družine.

Janko Sever

Gabrovica v Istri